Vaporetto Italiano, Italija – jezikoslovec, spletni učitelj italijanskega in angleškega jezika
Francesco Cositore je on-line učitelj italijanskega jezika iz Ferrare, rojen na severu Italije. Po poklicu je magister mednarodne ekonomije, vendar je od že v otroštvu razvil močan interes za jezike. Tuji jeziki so vedno bili del njegovega življenja še posebej v obdobju 10-letne kariere na področju marketinga in prodaje v pomembnih mednarodnih podjetjih.
Kot nekdanji študent štirih jezikov si Francesco želi pomagati tistim, ki si želijo govoriti tekoče njegov materni jezik – italijanščino. Leto 2017 je bilo prelomno zanj, saj se je odločil pridobiti certifikacijo za učitelja jezika, pustil je stalno službo in zagnal svoj on-line posel.
Dandanes Francesco poučuje italijanski jezik preko svojih videov na hitro rastočem youtube kanalu po imenu Vaporetto Italiano. Poleg tega poučuje učence iz celega sveta preko Skype. Z ustvarjanjem svojih videov se Francesco lahko prepusti svojim glavnim strastem, kot so tuji jeziki, književnost, igra, potovanja in osebna rast.
Leta 2020 je Francesco postal certificiran Neurolanguage Coach® in s tem razvil svoje kompetence učitelja jezikov, z namenom, da bi razumel, kako se lahko človeški možgani učijo na čim bolj naraven in spontan način.
Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je v Mehiki in ZDA študiral literaturo, gledališče in film. Preden se je nastanil v Sloveniji, je pisal za različne časopise in literarne revije, deloval kot radijski, televizijski in filmski scenarist v španskem in angleškem jeziku. Urejal je dve reviji za umetnost, arhitekturo in literaturo, režiral gledališke predstave in ustvaril več kratkih filmov (2004 prejel nagrado žirije za najboljši kratkometražni film, GIFF). V mestu San Miguel de Allende je ustanovil neodvisni center za uprizoritveno in cirkuško umetnost, ki ga je postavil pod šotorsko krilo odsluženega cirkusa.
Zadnjih deset let živi in ustvarja v Ljubljani, redno piše za sobotno prilogo Dnevnika Objektiv, svoje zgodbe, eseje in kronike objavlja v literarnih revijah (Literatura, Sodobnost) ter kot pisec esejev in spremnih besedil sodeluje tudi z različnimi založbami. V Ljubljani je ustanovil neodvisni studio za razvoj intimnega gledališča, Pocket Teater Studio ter ga v času pandemije je spremenil v spletno in fizično platformo za umetnost Black Box Studio.
V Sloveniji sta nastali zbirka esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (Šerpa, 2015) in esejistični potopis Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017). Knjigi sta ga povsem nepričakovano postavili na mesto hibridnega, mehiško slovenskega pisatelja, saj s svojim pisanjem prinaša svež pogled na slovenski geografski in kulturni prostor, s posebno občutljivostjo zaznava razlike in podobnosti naše kulture v primerjavi s tradicijo, izročili in literarno zgodovino ostalega ibero romanskega in južnoameriškega sveta.
Pascualova tretja knjiga kronik z naslovom Nezakonita melanholija (Šerpa, 2020) se je letos (2021) uvrstila v končni izbor kratkoproznih del za nagrado novo mesto. Knjiga kronik, svojevrsten hibridni žanr, ki je vse od druge polovice 20. stoletja izrazito zaznamoval Latinsko Ameriko, je izpisana v kompozijcijsko spretno izpisanem slogu, ki mu ne manjka sočnosti, melanholije in humorja.
Mojca Medvedšek je študirala francoski jezik in umetnostno zgodovino v Ljubljani ter portugalski jezik in književnost v Zagrebu.
Deluje kot prevajalka in lektorica za portugalski jezik na Oddelku za romanske jezike Filozofske fakultete v Ljubljani. Po doktoratu iz literarnih znanosti je postalo osrednje področje njenega raziskovanja stiki med portugalsko in francosko književnostjo, ukvarja pa se tudi s preučevanjem zgodovine prevajanja in poučevanjem tujih jezikov v Sloveniji. Občasno vodi delavnice za prevajanje, namenjene študentom, v okviru projekta Prevajalnica, ki vsako leto potekajo v obmorskih krajih v organizaciji JSKD in sodeluje v mednarodnih prevajalskih projektih.
Prevaja zlasti leposlovna dela, ki se jim pogosto pridružijo tudi esejistična, sociološka, umetnostna in filozofska besedila iz francoskega, portugalskega in španskega jezika. Med pomembnejše avtorje, ki jih je prevajala v slovenski jezik iz francoščine sodijo nobelovec J.M.G le Clézio, Paul Ricoeur, Michel Houellebecq, iz portugalskega jezika Drummond de Andrade, Pessoa in Machado de Assis, iz španščine pa prevaja in soureja besedila v Sloveniji živečega mehiškega avtorja Carlosa Pascuala.
Nataša Konc Lorenzutti (1970) je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, na oddelku za dramsko igro in umetniško besedo, kjer je leta 1993 prejela fakultetno Prešernovo nagrado za vlogo Ofelije. Leta 2010 je končala tudi univerzitetni magistrski študij umetniške besede pri prof. Alešu Valiču. Med leti 1994 in 1999 je bila kot igralka angažirana v dveh slovenskih poklicnih gledališčih, od leta 1999 pa se posveča leposlovju. Doslej je izdala devetnajst knjižnih del za otroke in mladino ter pet za odrasle. Bila je nominirana za nagrade izvirna slovenska slikanica, modra ptica, šestkrat za nagrado desetnica in trikrat za nagrado večernica. V letu 2017 je za knjigo z naslovom Kdo je danes glavni prejela priznanje zlata hruška za najboljše izvirno mladinsko delo v letu 2015, za roman Bližina daljave pa je v istem letu prejela nagrado svetlobnica. V letu 2020 se je uvrstila na častno listo (Honour List) mednarodne organizacije za mladinsko književnost IBBY z delom Zvezek in brezvezek (založba Miš 2018).
Poleg svobodnega poklica je štirinajst let opravljala delo profesorice gledaliških predmetov na umetniškem oddelku Gimnazije Nova Gorica, kjer je z dijaki uprizarjala tudi svoja avtorska dramska dela in dramatizacije romanov, predpisanih za maturitetni esej na maturi.
Zdaj zopet deluje v svobodnem poklicu kot pisateljica in scenaristka.
Primož Suhodolčan je sodoben otroški in mladinski pisatelj.
Njegova dela so zelo priljubljena med otroki in mladostniki in so že več let v vrhu najbolj branih knjig. Že kot majhen je pisal pesmice, križanke, rebuse in pisal za šolsko glasilo.
Prve prispevke je objavil v Vigredi, glasilu Osnovne šole Franja Goloba Prevalje. Po očetovi smrti je od leta 1981 do 1987 nadaljeval očetove zgodbe o Naočniku in Očalniku pri Pionirskem listu, ter od leta 1984 do 1995 za najmlajše objavljal dogodivščine Petra Nosa in Popka pri Cicibanu. Prisostvoval je tudi pri nekaj scenarijih za otroško televizijsko oddajo Radovedni Taček.
Njegov stil pisanja lahko označimo kot akcijsko komedijo in domišljijski humor, z veliko količino mladostne razigranosti in besednih iger.
Tako je knjiga Košarkar naj bo! štirikrat zapored dobila priznanje Moja najljubša knjiga (1999, 2000, 2001 in 2002), potem pa še Zlato priznanje (2008).
Zbirka Pozor, pravljice! je nagrado Moja najljubša knjiga dobila trikrat zapored (2009, 2010, 2011).
Uvrščen je tudi v zbornik Antologija sodobne slovenske mladinske literature.
Primož Suhodolčan je tudi ambasador humanitarnega programa ZPMS – Pomežik soncu.
Eric Leake je izredni profesor angleškega jezika in direktor magistrskega programa iz retorike in kompozicije na Univerzi v Teksasu v ZDA. V akademskem letu 2019-2020 je bil Fulbrightov štipendist na Univerzi v Ljubljani, kjer je poučeval amerikanistiko in izvajal delavnice pisanja in pedagogike. V Ljubljani je živel z ženo in takrat enoletnim sinom. Med drugim je dr. Eric Leake poučeval tudi angleščino kot prostovoljec mirovnega korpusa v Gurjaani v Gruziji.
Glavno raziskovalno področja dr. Erica je retorika empatije. Trenutno dela na konceptu težke empatije, poučuje pisanje in so ureja zbirko o empatiji.
Isa je doma iz kraja Boulder v Koloradu, kjer je odraščala do svojega 14. leta, ko sta se njena starša, Slovenec in Američanka, odločila, da se družina preseli v Slovenijo. Do takrat je Isa slovenski jezik slišala govoriti le svojega očeta in nekajkrat letno pa je slovenščino govorila s svojo babico.
Takoj po selitvi v Slovenijo je bilo Isi izjemno težko, saj je zamenjala angleško govoreče okolje za slovenskega. V ZDA se je Isa šolala na domu, v Sloveniji pa se je vključila v redno osnovno šolo z zahtevnimi učitelji. Po zaključenem devetem razredu osnovne šole se je Isa kljub prepričevanju učiteljev odločila, da ne bo nadaljevala šolanja, saj je vedela, da ji to ne bo pomagalo na njeni poti. Odločila se je vrniti v Kolorado in postati učiteljica umetnosti, vendar ker v življenju ne gre vse po načrtih, se je vrnila v Slovenijo. Začela se je resno ukvarjati s kombucho, svojo najljubšo pijačo.
Danes je Isa uspešna podjetnica, ki s svojo blagovno znamko Isa’s kombucha postavlja nove standarde kombuche pri svojih 18 letih. Njihove izdelke prodajajo številni lokali v Sloveniji in velike trgovske verige, kot sta Mercator in DM. Isin cilj je pokazati javnosti, da je kombucha odlična alternativa sladkim sokovom in gaziranim pijačam.
Pri delu večino časa govorijo angleško, saj je angleščina njihova skupna točka. V ekipi so poleg nje še Anna iz Rusije ter Nina, Dino in Urban iz Slovenije. Prav tako je Isin poslovni profil na Instagramu (@isakombucha) deloma v angleščini in deloma v slovenščini, kot njeno vsakdanje življenje.
Isa priznava, da je v tem trenutku res zadovoljna s svojim življenjem v Sloveniji.
Dr. Naja Ferjan Ramirez je docentka na Oddelku za jezikoslovje Univerze v Washingtonu, kjer vodi Laboratorij za jezikovni razvoj in obdelavo (LDP). Njen glavni raziskovalni interes je razvoj jezika in učenje jezika/govora v prvih petih letih življenja. V svojih raziskavah se posebej se osredotoča na otroke iz različnih jezikovnih okolij in otroke, ki govorijo več jezikov. Dr. Naja vodi vedenjske, možganske in intervencijske študije.
Dr. Naja Ferjan Ramirez prihaja iz Slovenije. V ZDA se je preselila v poznih najstniških letih, da bi združila kakovostno izobraževanje in treniranje atletike. Po doktoratu iz jezikoslovja in kognitivnih znanosti na Univerzi v Kaliforniji, se je preselila v Seattle, kjer dela na Univerzi v Washingtonu in z možem vzgaja večjezične otroke.
Mariah Dolenc je Američanka, ki živi v Ljubljani z možem Slovencem in njunimi tremi otroki. Otroke vzgajata dvojezično in v njihovem domu se govorita dva jezika, slovenski in angleški. Mariah deluje na področju zdravja in prehrane ter ustvarja na lastnem Youtube kanalu, kjer deli svoje življenjske izkušnje o življenju v Sloveniji in potovanjih med Evropo in Kalifornijo, kamor potuje na obisk k družini. Vsebina Youtube kanala Mariah Dolec odraža njen življenjski stil, skrb za zdravje, družinsko življenje in ščepec njene življenjske filozofije. Mariah ima rada stik z resničnostjo in ima pozitivni pogled na življenje.
Mojca Stubelj Ars je otroška pisateljica, raziskovalka, ekologinja in start-up podjetnica. S pisanjem esejev in pravljic je začela že v osnovni soli. Prevzel jo je svet knjig, v katerem je vse mogoče in domišljija nima omejitev. Piše in ustvarja v angleškem in slovenskem jeziku.
Svojo karierno pot je začela kot mlada raziskovalka na Univerzi v Novi Gorici, kjer je delovala na področju podpore odločanja pri implementaciji trajnostnega razvoja v zavarovanih območjih. Posebej se je osredotočala na ekoturizem in trajnostni turizem v zavarovanih območjih. Za svoje doktorsko delo je prejela prestižno nagrado Alpske konvencije YOUNG SCIENTIST AWARD. V ZDA je živela in delala eno akademsko leto na Univerzi na Havajih v Manoi. V tem obdobju sta z možem sina vzgajala dvojezično, zaradi česar se je začela poglabljati v zgodnje učenje jezikov.
Po zaključku doktorata, se je podala na podjetniško pot: ustanovila je blagovno znamko MINI POLIGLOTINI in istoimenski start-up. Napisala je in izdala 4 knjige za otroke, ustvarila nekaj mobilnih aplikacij za zgodnje učenje jezikov in več pobarvank. Posebnost njenih knjig in pobarvank je, da so dvojezične ali večjezične in zaradi tega primerne za zgodnje učenje jezikov. Razvila je več družbenih iger. Mojca ustvarja na področju kulture in ostaja aktivna na področju trajnostnega turizma.
Marjetka je rojena v Sloveniji leta 1985 in je svojo mladost preživela v Novi Gorici. Po srednji šoli se je odločila nadaljevati študij ekonomije v Trstu, katera ji je tudi omogočila študijsko izmenjavo v Alicante (Španija). Tam je leta 2009 spoznala svojega moža, s katerim sta se skupaj, leta 2010, odločila ustvariti podjetje. Odprla sta jezikovno šolo Juan Sebastian Elcano (@escuelaelcano), ki je specializirana za poučevanje španskega jezika za tujce.
Podjetje sta z možem postopoma ustvarjala in vsa ta leta gradila trdo mrežo poslovnih partnerjev v Španiji in v drugih evropskih državah. Šola sodeluje s številnimi turističnimi agencijami, šolami, univerzami, društvi za jezike in jezikovne aktivnosti in ponuja pestro izbiro študijskih programov in storitev.
Zadnja leta, v sodelovanju s španskim Ministrstvom za vključevanje, socialno varnost in migracije, podjetje veliko dela na programih jezikovnega izobraževanja beguncev in priseljencev. S parterjem sta želela, da podjetje ima eno humanitarno noto in da razvija in podpira humanitarne aktivnosti.
V letu 2021 je šola dosegla dolgoletni cilj vsake jezikovne šole španskega jezika – dobili so akreditacijo in naziv akreditiranega centra pri Inštitutu Cervantes.
Marjetka nam je povedala, da je zadovoljna v Španiji, saj si je ustvarila tako družino kot podjetje, ampak da vseeno pogreša Slovenijo in navade. Ker se v Sloveniji, tako mož kot hčerka, počutijo zelo domače, bi si želeli v prihodnosti preživeti več časa v Sloveniji.
Ines Paez Teran je odraščala v mestu Tucuman v Argentini. Od vedno so jo zanimali jeziki, umetnost in ples, zato se je udeležila številnih izobraževanj in tečajev. Delala je kot umetnica ličenja, modna oblikovalka in učiteljica plesa za najstnike.
Pred petimi leti se je odselila iz Argentine. Skupaj z možem Slovencem, sta se preselila v Copenhagen na Danskem, kjer sta govorila predvsem angleški jezik in se naučila nekaj osnov danščine.
Ines Paez Teran živi v Sloveniji od leta 2021. Veseli se novim doživetjem in izzivom, med drugim tudi učenja slovenskega jezika.